Barcelona, glavno mesto Katalonije in avtonomna skupnost znotraj Kraljevine Španije, je bila mesto letošnje mobilnosti naših dijakov. Mobilnost je trajala od 8. do 22. marca. Nova letalska povezava družbe Vueling nam je omogočila enostavno in hitro potovanje iz Letališča Jožeta Pučnika direktno v Barcelono.
Za udeležbo mobilnosti so dijaki predhodno morali opraviti osnovni tečaj španskega jezika. Gostinci so potrebovali dokazilo o varnem ravnanju z živilu, poznavanju HACCP sistema in načel varovanja zdravja pri delu.
Ekipo je sestavljalo 13 dijakov: štirje dijaki za strežbo, štirje dijaki za turizem, trije dijaki za kuharstvo in dva dijaka za kozmetiko. Skupaj osem deklet in sedem fantov. Njihova povprečna starost je bila 18 let. Dva dijaka nista državljana Slovenije, niti katere izmed držav EU-ja, dva dijaka pa sta izvrstno obvladala španski jezik.
Dijaki so v Barceloni bivali pri družinah; to pomeni, da so bili nastanjeni v njihovih privatnih ali sobo-dajalskih kapacitetah. Poskrbljeno je bilo za prehrano (trikrat na dan), pranje in druge, vsakdanje storitve. Cilj bivanja pri družinah je spoznavanje kulture, navad in jezika gostitelja. Iznajdljivost pri komunikaciji, usklajevanje vsakdanjih opravkov in obrokov z gostitelji pa je bil poseben izziv.
Praktični/strokovni del so dijaki opravljali v restavracijah, kuhinjah, recepcijah in kozmetičnih salonih. Predvsem gostinski obrati so se razlikovali po načinu in sistemu dela, ponudbi jedi in pijač, lokaciji in kakovosti.
Cilj mobilnosti je vključevanje v delovne procese v tujini je primerjava organizacije in postopkov dela z domačimi, ravnanje z odpadnimi živili in drugimi odpadki. Tudi primerjava kakovosti naših in tamkajšnjih storitev je bila ena glavnih ciljev mobilnosti.
Dijaki so imeli vozovnico za mestni promet (podzemna, tramvaj, avtobus) z neomejeno uporabo. To jim je omogočilo kakovostno in samostojno raziskovanje mesta glede na lastne potrebe in želje. Te vozovnice so bile izkoriščene maksimalno. S tem smo uporabili zelena prevozna sredstva. Ogromno kilometrov smo tudi prepešačili.
Za socialno in delovno bivanje so dijaki s pridom uporabljali aplikacije za navigacijo, prevajanje in sporazumevanje. V tujini sporazumevanje poteka večinoma preko aplikacije Whatsapp, tudi domačini uporabljajo izključno to.
Gostitelji (družine, delodajalci, organizator v Barceloni) so bili z našimi dijaki izredno zadovoljni, večino jih niso želeli spustiti domov. Pohvaljeni so bili na področju komunikacije – kljub jezikovni oviri (nekaterim velika, drugim manj tretjim nobena) so se dijaki znašli v delovnem okolju, razumeli navodila, vprašali, kar niso razumeli, odgovornosti – družine in delodajalci so izrecno pohvalili odgovornost naših dijakov do dela, sodelavcev in članov družine, imovine (strojev, naprav, inventarja), točnosti, saj so na delovno mesto in »domov« prihajali točno ob dogovorjenem času, na delo nekaj minut pred začetkom; v primeru zamude so to sporočili in utemeljili, urejenosti.
Vsakodnevni obvezni sestanki so služili poročanju o bivanju in razmerah na delovnem mestu. Srečevali smo se v parku trgovskega centra. Spremljevalec dvakrat dnevno, dijaki pa enkrat dnevno. Na sestankih so se tudi dogovarjali o prostočasnih aktivnostih.
Prosti vikend smo izkoristili za ogled glavnih znamenitosti mesta: Sagrada Famillia, La Rambla, Parc Guell, ogled gotske četrti pa je bil voden. Žal nam je dež na prosto soboto preprečil še več aktivnosti.
V soboto pred odhodom pa smo šli še v živalski vrt in na aktivno sprostitev na Barcelonato, to je več kot kilometer dolga mivkasta plaža.
V nedeljo, 22. marca smo se iz Barcelone odpravili s solzami v očeh; na obeh straneh.
Skupina se je v trenutku povezala. Skupaj so preživljali prosti čas, se organizirali za npr odbojko, skrbeli eden za drugega, si pomagali. Tudi zato je mobilnost minila hitro, brez večjih problemov.
Simon Malc
